Sedim v rumenem “coaching fotelju” in gledam skozi okno. V daljavi vidim BMW svet in Olmypiark. Sonce sije na topel jesenski dan in v ozadju poslušam Odhajam z vetrom Nine Pušlar. Tam nekje, čisto notri, v globinah srca me ponese domov. Pravzaprav me ponese nazaj domov (domov domov) – v Ljubljano.

Ne zgodi se velikokrat, da me prevzame domotožje, a letos v času Korone opažam, da je tega domotožja več. Samo dejstvo, da ne morem kar na vrat na nos obiskati moje bele Ljubljane na sončni strani Alp in domotožje prijateljev, ki sploh ne morejo domov, ker je dom dom za njih nedosegljiv z avtom, puščata svoje sledi.

Tako ni čudno, da so me fotografije Ljubljane izpred dveh let poklicale za prvo objavo tu.

Do naslednjič,
Pia