Že tri dni razmišljam o tem, da bom napisala nekaj o tem, kako sem že od februarja čakala konec prejšnjega leta. 2023 je bilo, lahko na hitro rečem, za en drek. No, ne čisto, ampak prav daleč od tega a tudi ne.
Ta trend se je začel že konec leta 2022, ko sem zelo nepričakovano zgubila službo. Pa ne samo jaz, ampak tisoče ljudi, ki delajo v ITju. Šlo je kot po tekočem traku. Občutek, da odpuščajo prav vsi, je preplavljal LinkedIn in čeprav sem želela pomagati vsakemu, sem morala najprej nekako pomagati sama sebi. Med tem, ko sem se prijavljala na različna delovna mesta, je bil LinkedIn vsak dan bolj poln objav ljudi, ki so čez noč ostali brez služb. Jaz se težko pritožim, ker sem jo še kar dobro odnesla. Mnogi je niso.
Kot da to ni bilo dovolj, je depresivnemu januarju sledil cel februar bolezeni. Mesec je kronala smrt dedka, ki je za seboj pustil veliko luknjo.
In tako je bilo celo leto. Mesec za mesecem. Kar naprej nekaj.
Ko sem pomislila: “sedaj pa bo boljše”! Ni bilo. Spet nekaj. Spet nek pretres. Po vsej moji logiki, 2023 ni imelo nobene podlage, da me je kar naprej nekaj pretresalo, ampak k hudiču z logiko. Tako leto pač.
In ko sem na Silvestra zjutraj sedela na kavču in pila kavo, mi je na misel prišlo, da sem končno tam – na koncu tega presnetega leta.
Pa sem se ustavila in globoko vdihnila. Ni bilo samo slabo. Čeprav se je na momente čutilo tako, ni bilo samo slabo.
Dobila sem novo službo, v kateri lahko delam stvari, ki me veselijo in delam z ljudmi, ki si želijo rasti. Predelala sem kar nekaj travme iz otroštva in se poglobila v traumno zapuščenosti in uravnavanje živčnega sistema. Da bi pomagala sama sebi, sem se začela izobraževati o temah kot so “Human design”, “Family constalations” in “Somatic healing”. Z vsem tem je prišla tudi močna želja to tem, da se upočasnim, obrnem vase in ponovno vnesem kreativnost v svoje življenje. Spet sem začela fotografirati in hoditi v naravo.
Če potegnem črto, težko rečem, da je bilo leto res za en drek. Bilo je težko in polno nekih vzponov in padcev, a bilo je tudi leto velikih korakov naprej v osebni rasti.
V 2024 tako vstopam počasi in obdana s prijatelji, ter se aktivno pripravljam na 40ko, ki pride če par dni. Težko verjamem, da sem tam, ampak se je na nek način veselim. Novo desetletje mi bo, upam, prineslo miru. Včasih sem si želela sreče, sedaj si želim miru v duši in dogodivščin, ki mi bodo prinesle veselje in ne dramo.
Do naslednjič,
Pia
