
… ali kako sem se zaljubila v gozd.
Bil je vikend v oktobru, ko sem bila nekje med sesutostjo, utrujenostjo, vznemirjenostjo in občutkom, da sem “in-the-beyond”, ko sem na zemljevidu našla najbolj naključno lokacijo za mali izletek. Nekaj kar ni zahtevalo več kot pol ure vožnje in nekaj novega.
Nujno sem mogla zamenjat okolje. Niti ni bilo vprašanje užitka, bil je čisti obup. Moj ADHD tax se kaže v teh vzgibih po nenadni spremembi okolja. Nisem premišljevala. Če bi si pustila čas za razmišljanje, bi se prepričala v to, da ostanem doma. Spakirala sem fotoaparat in šla.
Vozila sem se po bavarskem podeželju, okrog mene se je kazala jesen v prvih rdečih in oranžnih tonih, dan je bil topel za kratke rokave. Pripeljala sem se skoraj do parkiriščca, kjer bi se začela moja dogodivščina v gozdu. In ga zgrešila…
Ko sem zgrešila tudi drugo parkirišče, sem se udala v usodo in se odpeljala do manjšega mesta v bližini.
Freising.
Fotografije tega vam pokažem drugič, danes gremo nazaj h gozdu.
Ko sem končala z raziskovanjem Freisinga, sem poskusila srečo še enkrat. Tokrat uspešno! Našla sem parkirišče in se vsa otovornjena s fotoparatom, lečami, prigrizkom in vodo, odpravila raziskovat.
Pot me je vodila po bolj ali manj urejenih gozdnih poteh. Ker se je dan počasi prevešal v večer je večina ljudi že odšla, jaz pa sem se lahko prehajala v samoti, z zvočno knjigo v ušesih.
15 minut v moj sprehod sem v daljavi zagledala nekaj rdečega – Japonski vrt! Cel park je zasnovan kot svetovni gozd. Drevesa s celega sveta so zasajena v različne cone, kjer uspevajo rastline, gobe, mahovi, kraljujejo skulpture in domujejo živali.
Do danes mi je najljubši azijski del, ker me je popeljal v svet gob.
Danes vam pokažem en drobec fotografij in obljubim, da objavim še kakšno v naslednjih tednih.
Ko pišem to, je zunaj že sneg, Freising oz njegov gozd pa me je videl vsak konec tedna od tistega sončnega vikenda v oktobru. Vse sobote in nedelje. Gobe so postale moje prijateljice in moja macro leča redna spremljevalka. V tem času sem končala z vsemi sedmimi Harry Potter knjigami, začela peči svoj kruh vsak teden in delati grisine, ki jih vzamem na svoje dogodivščine. Celo v službi me poznajo kot Pio, ki ima rada gobe. Kaj čem, tako je življenje.
Do naslednjič,
Pia
comment (1)
Comments are closed.