Včasih se mi zdi, kot da se vrtnim v začaranem krogu. Že vse od drugega leta Korone opažam, da se borim sama s sabo. Pa gre. Korak za korakom. Ampak zadnjih nekaj mesecev se mi zdi, da sem bolj na robu preživetja kot na tem, da cvetim in ko sem zadnjič razmišljala, zakaj je tako, mi je pred oči prišla statičnost. Prej sem vsako leto šla na vsaj dve potovanji, Korona pa me je, tako kot mnoge druge, prisilila v statičnost. Čeprav še vedno živim med Slovenijo in Nemčijo in imam neko dinamiko, ni isto. Posebej, ker grem doma redko kam in bolj kot sem doma, manj mi je za it kam. In kolikor nekaterim paše ta statičnost, smo tisti z motnjo pozornosti težko pri miru. Dopamin kliče po nečem novem, po akciji, premikih…

In zadnje čase, ko se končno zbrcam it kam, je že majhen izlet prava mala dogodivščina. In tudi tokrat je bila – na Veliki planini.

Čeprav ni bil prav posebno lep dan, kar se vremena tiče, pa je nekaj na tem, da sem na višini. Ko sem najbolj iz sebe, mi najbolj paše it na kak hrib in gledati v dolino. Tišina hribov in svež zrak so tisti, ki mi zbistrijo glavo in prinesejo mir.

Tako odločitev za hribe v ponedeljek ni bila težka. Velika planina je sploh magična za nekoga, ki se je v zadnjih dveh letih čisto zasedel, saj greš lahko gor z nihajko in sedežnico, čeprav te kar udari po denarnici! 21 eur za povratno karto niti ni tako malo.

Spodaj je nekaj fotografij iz oblačno deževnega ponedeljka na Veliki planini.

Do naslednje dogodivščine,
Pia