Freising, Nemčija

Sem vam obljubila Freising, no pa je tu.

Da ne ponavaljam zgodbic, si lahko v objavi o Weltwaldu preberete, zakaj sem sploh obiskala Freising. Izlet ni bil načrtovan, je pa bil kljub temu dovolj zanimiv, da imam občutek, da se ga splača deliti z vami.

Takole je bilo tistega toplega oktobrskega popoldneva…

Ko sem parkirala, sem opazila, da sem pred velikim pokopališčem z mogočnim javorjem, ki je žarel v čudovitih rdečih jesenskih barvah. Nisem se ustavljala, sem pa se hvaležno nasmehnila miru, ki sem ga začutila ob pogledu na drevo in se spomnila na vse moje ljube, ki so že odšli s tega sveta. Trenutek zatem sem že hodila proti centru mesta.

Nisem vedela točno, kam grem. Hodila sem za nosem in ta me je pripeljal do večje cerkve v centru. Vstopila sem in takoj so me prevzeli zvoki orgel. Kakšna sreča. Zaradi dedka imam globo spoštovanje do različnih zvrsti glasbe. Zdelo se mi je primerno, da se ustavim, zaprem uči, se umirim in prisluhnem zvokom, ki so se napolnjevali prazen prostor. 15 min in kdorkoli je igral, je zaključil svojo vajo in tišina se je razlila po cerkvi. Zahvalila sem se za nepričakovano darilo in se odpravila naprej.

Mesto je bilo polno obnov stavb in del na cesti, tako da prav veliko nisem videla, sem pa se odpravila na hrib, ki je ponujal veličasten razgled na en del mesta in na poti nazaj srečala nekaj medvedov ter se spomnila, da je Freising zgodovinsko pomemben za nas Slovence, saj od tam izvirajo Brižinski spomeniki – najsterejši slovenski in najstarejši v latinici zapisani slovanski zapisi. Če ne veste o čem govorim (čeprav bi prav vsi morali vsaj približno vedeti, o čem govorim) in vas zanima košček zgodovine, lahko najdete na Hermioninem literarnem blogu zelo zanimiv zapis o povezavi Freisinga s Slovenijo in Brižinskih spomenikih.