Zadnje tedne se mi tako toži po Nalinki, da me kar srce boli. Priznam pa, da se redko spomnim na Nui. Življenje v službi je tako polno, da si v prostem času raje vzamem čas zase, pa četudi to morda pomeni, da ždim pred Netflixom.
Danes sem se zbudila in v roke prijela knjigo, ki jo probam brati vsako jutro pa čeprav le pet minut. “The Wild Remedy”. Govori o tem, kako nas narava zdravi. A ni klasična knjiga o zdravljenju z naravo. Avtorica govori o svoji izkušnji z depresijo in kako ji sprehodi in preživljanje časa v naravi pomagajo, da se počuti bolje. V knjigi piše o tem kar vidi zunaj, ko se sprehaja in kako se počuti. Njen stil pisanja je tako pomirjujoč, da me odnese v Anglijo in vsako jutro 15 minut v svoji glavi vidim vse, o čemer govori.
…in danes, ko sem tako brala, sem se spet spomnila na Nalinko. Pa ne toliko iz tega, kar je Nalina bila, ampak bolj iz tega, kako rada sem včasih pisala, sedaj pa se mi zdi, da moram vedno imeti temo, ki je vredna branja. Sedaj se težko usedem in samo pišem. Pa čeprav obstaja kup ljudi, ki mi pravijo, da jim je moje pisanje blizu.
In ravno ob branju te čudovite knjige sem začela ponovno razmišljati, da je bila Nalina v prvi vrsti blog zame. Moj prostor, kjer sem se lahko prosto izražala in niti ni šlo za to, da bi imela nek plan in pisala po njem. Sprašujem se, če je ta prostor sedaj lahko Nui. Tisti prostor, ki bo preprosto in samo odraz tega, kdo sem in če kdo najde kaj v tem – super, če ne – pa tudi prav. V Nemčiji premalo govorim slovensko in opažam, da angleščina postaja moj prvi jezik. Morda je tudi to na nek način priložnost, da sem bližje Sloveniji, v katero bi se enkrat zagotovo rada vrnila.
Pa saj ni, da nimam za pokazat nič, prejšnji vikend, recimo, sva s prijateljico izdelovali hišice iz lecta (upam, da bodo ta vikend končane), kupila sem si novo lečo za fotoaparat (makro), da bom več v naravi in da bom tudi sama lahko opazovala spreminjanje ciklov, veliko predavam o sindromu sleparja, na disku imam tisoče slik s potovanj, ki bi jih lahko objavila… Ni, da ni.
Kar ni, je moje razmišljanje, da vse kar pišem, mora nekomu prinesti vrednost. Ampak, kaj pravzparav je vrednost kot pojem? Kako ji dam številko? Veliko govorim o vrednosti, ko skupinam predavam o fenomenu sleparja, katerega srž je prav v občutku naše lastne vrednosti. Nihče nam je ne more dati in prav tako nam je ne more vzeti. Že samo s tem, da obstajamo, smo vredni (ljubezni).
In potem se začela razmišljati, da sem morda samo pozabila, da sem vrednost že jaz sama. Da tudi, če nihče ne reče, da je to za njega vredno, je vredno zame. In, ali ni to dovolj?
Tako. Mojih 15 minut razglabljananja je dovolj za danes.
Pia
